bokoadmin

Med pripravami na Mladinski teden smo s pomočjo novinarke Anje Hlača Ferjančič  ujeli nekaj življenjskih zgodb mladih. Z njimi želimo opozoriti na raznolikost mladine kot družbene skupine. Na splošno za mladost velja, da je to obdobje spletanja prijateljstev in prvih ljubezni, izbire šolanja in poklicne poti, iskanja prve zaposlitve, osamosvajanja in oblikovanja svoje družine. Pogostokrat slišimo, da naj bi mladi danes bili usmerjeni predvsem nase, na svoje želje in ugodje ter bili družbeno in politično nezainteresirani. Na drugi strani pa podaljševanje študija le ni nujno podaljševanje brezskrbne mladosti. Mladi danes vse težje vstopajo na trg delovne sile in se srečujejo z negotovimi oblikami zaposlovanja, kar otežuje tudi njihovo osamosvajanje. Če za mlade na splošno velja vse omenjeno, pa so vmesne postaje in izidi odraščanja posameznikov zelo različni. Da bi torej opozorili, da mladina ni ena sama, temveč da jih je mnogo več, smo ujeli različne glasove mladih. 

Si ne upaš ali ne dobiš priložnosti?

Ko z Muryem ob kavi klepetate v središču Ljubljane, se ne morete izogniti občutku, da je okoli vaju precej parov radovednih oči. A mladi pevec je tako zanimiv sogovornik, da se že čez nekaj minut ne ukvarjate z okolico. Tudi Mury se ne ukvarja več s tem, kaj si o njem mislijo drugi in kaj od njega pričakujejo. Nase se je naučil gledati skozi svoje oči. Le-te so obrobljene s črno barvo in odlično zaokrožujejo njegov izstopajoč videz. Nenaličen le redko zapusti stanovanje. Ličenje vključuje le obraz, nohtov si nikoli ne bi nalakiral. »To se mi zdi...ahm...preveč žensko.«

Mury je pogumen in odkrit mladenič. Velik korak naprej pri sprejemanju sebe in uresničevanju svojih ciljev je storil z nastopom v televizijskem šovu Slovenija ima talent. Prizna, da je s prijavo odlašal, premleval in se spraševal, kaj je prav. »Si ne upaš ali ne dobiš priložnosti?« Odgovor na pomisleke je prišel od Boga. »Glas je bil preveč jasen in čist, da bi lahko bil moj. Obljubil sem mu, da se bom prijavil.« Odzivi po nastopu so bili odlični! Mury kar zacveti, ko pripoveduje, kaj vse so mu napisali oboževalci. Posebej ganjen je bil, ko ga je na Prešernovem trgu obstopilo osem otrok in prosilo za avtogram. »Predstavljaj si, hoteli so moj podpis!«

Nastopanje mu pomeni vse. Ko nastopa, je to kar je. Zaenkrat so njegove predstave omejene predvsem na klube. Hudomušno pripomni, da je precej razmišljal o tem, kam ga sploh lahko povabijo: »Grem na primer lahko pet v nakupovalno središče?« Upa, da bo s svojimi nastopi pomagal vsem, ki iščejo odgovore na to, kdo so in kaj si želijo. Ko je bil kot najstnik v najbolj viharnem obdobju svojega življenja, ni poznal nikogar, ki bi se upal javno izpostaviti in ostalim mladim pokazati pot.

Mury se bo že čez nekaj mesecev posvetil le petju. Pred tem mora končati študij modnega oblikovanja. Študij mu je nekoliko v breme: »Nisem se dovolj poslušal, zato sem šel študirat, kot vsi ostali.« A v isti sapi prizna, da se je med študijem naučil precej koristnega za svojo kariero. Tudi obleke za nastope si oblikuje sam oziroma s študijskimi kolegi. Ja, tudi sešije jih, čeprav sovraži šivanje. S končanjem študija bo razveselil tudi starše. Svoji družini je neskončno hvaležen za podporo. »Starša me sprejemata in želita, da bi bil srečen ne glede na to, kaj bom počel. No, faks pa vseeno moram končati.«

Samodiscipline ni lahko vzrediti.

Začelo se je z zeleno jopo. Po njej naj bi se prepoznali, pa se je zgodilo, da jo je nosila tudi neka tretja ženska in Vesna se je zaklepetala z njo. Kar sploh ni nenavadno, saj je Vesna razgledana sogovornica, s katero se lahko lotite praktično vsake teme. Stereoripno bi najbrž pomislili, da zato ker veliko bere. Toda Vesna podira stereotipe. Mlada pisateljica verjame v moč pohvale in ne prenese pokroviteljstva. Poenostavljeno; ustvarjati je začela, ker so jo na delavnici kreativnega pisanja vzpodbudili Andrej Blatnik in drugi delavničarji. Ko ne piše, bere. In vodi bralne krožke. Nad knjigami se je navdušila šele po koncu študija. Mirno prizna, da ji mladinska literatura, ki jo je brala kot najstnica, ni bila všeč, ker so jo pisali odrasli.

Vesna ugotavlja, da bo uradno mlada samo še nekaj mesecev. Po obliki zaposlitve bo mlada precej dlje. Ima namreč status samozaposlene v kulturi. Nima plačanega dopusta, niti bolniške, njen prihodek je zelo spremenljiv: »Nekateri naročniki kar pozabijo plačat.« S podobno nezanesljivo zaposlitvijo se preživljajo tudi njeni vrstniki: »So honorarci ali brezposelni.« Zato je po njenem nujno potreben nov sindikat, ki bi povezal mlade s podobnimi problemi in ki bi deloval na temelju neposredne demokracije.

Verjame, da je treba upoštevati vsako mnenje. V okviru Lezbično–feministične univerze si posebej prizadeva, da bi bili v naši družbi glasnejši glasovi žensk. Le–ti lahko v polnosti zazvenijo v njenih delih. Pisanja se skuša lotiti načrtno, toda: »Samodiscipline ni lahko vzrediti.« Največji internetni brskalnik vam pove, da je Vesna za svoje literarno udejstvovanje dobila že kup nagrad. Sama dodaja, da jih ne jemlje sebično, ampak kot obveznost. Zagotovilo začini z ugotovitvijo neke raziskave, da je na svetu polovica pisateljev moških, polovica pa žensk. »In vendar moški poberejo večino nagrad in štipendij!«

Na drogi si, to je že takoj minus!

Guanti govori glasno, besede včasih išče z rokama in le občasno med pripovedovanjem naredi daljši premor. Njene velike, lepo poudarjene oči pričujejo o upanju in Upu. V društvu za pomoč zasvojencem in njihovim svojcem je Guanti najprej vrnila upanje sebi, zdaj ga kot zavzeta prostovoljka pomaga vračati tudi drugim. Ob prihodu v društvo je sicer mislila, da bodo tam »sami hudi džankiji«, ampak odkrila je skupino razumevajočih ljudi, ki jim je povedala »vse, kar me muči.«

Bolj zadržana je bila sprva v stanovanjski skupnosti v Ljubljani, kamor se je preselila ob začetku srednje šole. Uporniška najstnica nad selitvijo, ki jo je predlagala mama, ni bila navdušena. Pravila v skupnosti so jo omejevala. Zdelo se ji je, da jo strokovni sodelavci in sostanovalci ocenjujejo prestrogo: »Na drogi si, to je že takoj minus!« Toda prav stanovanjska skupnost ji je odprla vrata v nov svet. Dobesedno! S skupnostjo potujejo po Sloveniji in Evropi, v okviru izmenjav je bila že dvakrat na Finskem. Poleti bodo Finci vrnili obisk, Guanti pa aktivno sodeluje pri oblikovanju in izvedbi programa. Trenutno se ukvarja s tem, kako Fince spraviti v velenjski rudnik.

Sedemnajstletna Guanti lahko Fincem, Slovencem, Madžarom, Špancem (o katerih pravi, da se že zjutraj smejijo) pove marsikaj o tem, kako najti luč na koncu predora. Še pred tremi leti se ji je zdelo vse brez veze, danes je aktivna prostovoljka in učenka srednje poklicne šole. Med prakso pri najboljšem sosedu je sicer ugotovila, da ne želi postati trgovka, ampak inšpektorica. Razmišlja o študiju in po krajšem premoru doda: »Kdo bi si mislil, da bom kdaj imela take cilje.«

Ob koncu osnovne šole se je njeno življenje vrtelo okoli trave. Zaradi nje se je odpovedala tudi svoji veliki ljubezni hip-hopu. Kajenje v nedogled, robe ni nikoli zmanjkalo, dobivala jo je od prijateljice pri kateri so kadili vsi; tudi starša, stric pa je bil pridelovalec. Obvezni obredi so potekali v »dobri« družbi: »Želela sem biti z družbo, neprestano smo se pogovarjali, kaj kdo dela.« Potem zaskrbljeno doda: »Pa nihče ni nič delal!« Svoje nekdanje prijatelje občasno sreča. Večina jih je vdanih v usodo, nimajo načrtov in ne verjamejo, da bo kdaj bolje. Guanti jih ne obsoja, jih pa čedalje težje razume.

Najbolj na svetu si želim peti s Tomijem.

»Gremo na sonce...« Predlog ob začetku pogovora Debora z veseljem pograbi in med presedanjem na sončno stran klopi v parku poje Siddhartino Na soncu. Pesem zna na pamet, kot vse Siddhartine. Najraje bi bila na vseh njihovih koncertih v prvi vrsti. Toda Debora ni naivna oboževalka, zaradi predragih vstopnic se je koncertu na stadionu odpovedala. Čeprav nekaj v njenem glasu govori, da si bo morda premislila.

Deboro že prvi stavki izdajo, da je Primorka. »Iz Kopra sem, a trenutno živim v materinskem domu v Višnji Gori.« O nenavadni selitvi sprva ne pove veliko, le nekaj v slogu: »splet okoliščin.« Svojega življenja pač ne moremo režirati čisto sami, zato pa Debora upa, da bo dobro režirala film Adrenalin premaga heroin. Film, ki nastaja v okviru Zavoda BOB, jo je čisto prevzel. Vključeval bo tudi prizore soteskanja! Deobora se še ni odločila, če se bo tudi sama podala v reko ali bo raje sedela na režiserskem stolu. Zaveda se, da ima nadvse odgovorno nalogo. Med snemanjem včasih povzdigne glas, toda z ekipo je zadovoljna. Le pri glasbi ne more iz svoje kože. Glasba za film, ki ga režira, ji ni všeč. Po njenem bi morala biti bolj udarna, bolj živahna in sploh...čisto drugačna. 

In ni razloga, da Debori ne bi verjeli. O glasbi, posebej slovenski sceni, ve praktično vse. Tisto, česar ne ve, pa lahko zaradi osebnih prijateljstev s številnimi glasbeniki, izbrska v nekaj minutah. Zaradi svoje radovednosti je za šolski časopis pisala odlične intervjuje z glasbeniki in športniki (posebej s celjskimi rokometaši, za katere strastno navija). Srednje šole v Kopru zaradi težkih razmer doma ni končala. Po ločitvi staršev se je odločila, da bo živela pri očetu. Čez nekaj let jo je oče dobesedno vrgel iz hiše. Ko pravi, si ni nikoli predstavljala, da lahko kar čez noč ostaneš brez doma. Njen glas postane žalosten, popravi si očala in potiho prizna, da potrebuje še nekaj časa, da bo lahko prebolela.